Goran Kosanović – Nasmeh

Atraktivnost zaznavnega polja sodobne upodabljajoče umetnosti (slikarstvo, objekti, instalacije, ambijenti) je bila v devedesetih fudi posledica izredne živahnosti, ki je neposredno učinkovala na zaznavni aparat gledalca, na njegovo zman-jšano pozornost, izčrpano zaradi številnih in pogostih avandgardnih, modernističnih (in postmodernističnih) agresivnih strategij, zasičena z neverjetnimi senzacijami in poskusi, da se umetniški predmet zoži izkijučno na vrednosti in pomene njegovih zunanjih značilnosti. S tem so likovna dela počasi a zagotovo izgubljala svojo nujno potrebno semantično vsebino. Iz takšnih izkušenj nove generacije umetnikov, ki so še naprej ostali zavzeti za sam videz svojih del se je rodila potreba po vrnitvi neka-terih prikritih ali izgubljenih vrednot v njihova umetniška dela. Ta vsebina ima lahko splošne značilnosti, vendar je najpogosteje izraz skrajno osebnih, individualnih mitologij, ki jih ti avtorji nosijo v sebi kot svoje najgloblje in najbolj iskrene občutke, kot izraz spremenjene senzibilosti ali preprosto spremenjene mentalitete ob koncu tega stoletja (in tisočletja). 

Tudi Goran Kosanović, ki se je nedolgo tega pojavil na beogra-jski umetniški sceni s skrajno subjektivno zvrstjo slikarstva po svo-jih najglobljih kreativnih značilnostih pripada umetnikom s takšni-mi značilnostmi. Njegova zvrst slikarstva ne pripada znanim “lokalnim” šolam, vendar je vzbudila pozornost zaradi svoje svežine, neposrednosti in izrazne avtentičnosti ter iskrenega ust-varjalnega nastopa, ki se niti najmanj ne ozira na standardne medijske zahteve, akademske in pedagoške norme in še manj na običajna pričakovanja strokovne javnosti in občinstva. Kosanović je presenetil tudi s tem, ko je takoj po edini razstavi svojih “avtobiografskih” del z neprikrivemi osebnimi izpovedmi začel nov umet-niški ciklus in to tako, da je v dvodimenzionalno slikarsko tehniko vnesel še tretjo dimenzijo. S tem postopkom se je Kosanović napotil k reševanju številnih in zapletenih problemov, ki jih je povzročila nujnost specifične “ambiientalizaci|e” njegovih novih STANJE (100×70) del, nastala iz logične potrebe, ki jih je vsilil splet njihovih tem-atskih stranskih pojavov. 

Šest predstavljenih del, “Derbi”, “3. maj – vsak dan”, “Tri barve – rdeča”, “Živa narava”, “Nasmeh” in “Stanje”, ki so nasta-la leta 1998 kažejo, da je Goran Kosanović dosledno ostal v domenu svoje prejšnje osebne narativnosti, izpolnjene z izraz-itim simboličnim subjektivizmom in umetniškimi znaki, za dešifriranje katerih je potrebno globoko poznavanje osebnosti tega avtorja (kar je vsekakor privilegij maloštevilnih), ki pa se prav zato vendarle nadomeščajo in izkazujejo s splošnimi, raspoz-navnimi in znanimi vsebinami iz sveta zgodovine umetnosti, množične zabave, kulturnih žanrov itd. Glede na to, da se popol-noma zaveda pomankljivosti sodobne umetnosti, ki smo jih omenili na začetku |e Kosanović s svojimi deli uspel, da njihova izredna, praktično rečeno neznana vizualna in estetska atraktivnost v današnjem beograjskem umetniškem krogu ne doživi usodo izpraznjenosti, pustega formalizma in poigravanja z dobro znanimi možnostmi, ki so danes na razpolago manipulan-tom in ustvarjalcem vseh medijskih rodov in spletov. Zato je Gojin “3. maj” po skorajda dveh stoletjih izstopil iz zgodovine in s tem postal vsakdanjik neke evropske regije ob koncu dvajsetega stoletja in prav zato je hipnost tega dogodka ponovljena v “Derbiju” kot primeru masovnega in kolektivnega aktivizma in ukvarjanja z navidezno postranskimi fenomeni. Prav zato tudi tema mrtve narave absurdno oživlja in kakor (mogoč) Feniks pri avtorjih kot je Kosanović veličastno zbuja optimizem, energično voljo, življenskost ter dejavno in ustvarjalno nepristajanje na eksistencialna in ideološka naključja prostora in časa… 

Toda ali so te slike – prizori točni? Iskreni in resnični vsekakor so. Nastali so iz izkušnje, ki ne čuti potrebe, da bi komurkoli in kadarkoli polagala račune glede svojih namer, teženj, ciljev – pa naj bodo življenski ali umetniški. Edino realno merilo za njihovo oceno je njihova prepričljivost, merjena z njihovim učinkom na zavest opazovalcev. In ne verjamem, da bo v to pod-vomil kdorkoli od tistih, ki jih bodo videli. 

Jovan Despotović 

Galerija KUD France Prešern, Ljubijana, 1998